»Gre za izjemno zanimivo predstavo, zato ker govori o holokavstu na drugačen način. Ne govori o taboriščih, ampak o spominu na holokavst. Ukvarja se z našimi interpretacijami, s politično korektnostjo. Vesel sem, da sem lahko naredil to predstavo, saj je to drama, ki prinaša nek nov pristop k pripovedovanju zgodovine.«

»Predstava govori o izgubi, samoti, o tisti slavi, zaradi katere grški junaki postanejo nesmrtni, in za nas je nesmrtna tudi Alkestida prav zaradi svojega žrtvovanja.«

»Ko nisem vedela, kaj storiti, sem Sergeja prosila, naj nekaj trenutkov ne počne ničesar. Morda mi glasba narekuje, da je tako prav, sem si mislila.«

»Inscenacija bo kinematična in skoraj filmska, iskali bodo osnovne atribute estetskega učinka v pravzaprav melodrami oziroma melodrami nekoga, ki je dejanski heroj.«

»To bo predstava, prežeta s sodobnim svetom in s trenutnimi kulturnimi ter političnimi trenji – a podana prek Puccinijeve zgodbe.«

»Jaz, Chiara Bersani, visoka 98 cm, se razglašam za meso, mišice in kosti samoroga. Ker ne vidim v njegovo srce, mu bom poskušala vdahniti svoj dih in dati svoje oči. Privzela bom njegov videz; izdelala bom kostum, ki bo najprej oklep, nato koža. V dialogu med mojo formo, ki igra, in njegovo formo, ki odeva, bova odkrila najino gibanje, poljube, pozdrave, zehanje.«

»Malce se nagibamo k parodiji, v slogu filma Brianovo življenje.«

»Pri tem se naslanja na zgodbe posameznikov, ki jih je ogromno.«

»Pri plesu se zdaj veliko ukvarjam s sodobnoplesno improvizacijo, s principi zaznavanja in občutenja telesa, ki je neritmično, nekoreografirano in sledi trenutku. To telo skušam spojiti s flamenko telesom, ki je ritmično, plesno, formirano.«